Zgodovina trboveljske knjižnice oz. današnje Knjižnice Toneta Seliškarja sega v leto 1908, ko je bila ustanovljena „občinska jubilejna knjižnica“ in sicer v spomin na 60 let vladanja cesarja Franca Jožefa I.. Kasneje je knjižnica delovala v okviru društva Svoboda, leta 1935, ko so društvo svoboda Razpustili, pa se je nadalje razvijala v okviru društva Vzajemnost – naj zapišem, da sta ustanovitev in delovanje knjižnice v tistem času predstavljala ogromno novost za prebivalce Trbovelj. V povezavi z knjižnico naj izpostavim še dogajanje od leta 1941 dalje, ko so tudi naše kraje zavzeli Nemci – ti so zahtevali izročitev vseh slovenskih knjig/zapisov, a so bili ljudje pri neupoštevanju tega ukaza zelo inovativni (knjige so skrivali na podstrešjih, v kleteh in celo v krušnih pečeh). Po vojni (1945) je bila ob pomoči ljubiteljev knjig ustanovljena „Sindikalna knjižnica“, ki so ji omenjeni ljubitelji darovali približno 900 izvodov med vojno skritih knjig. Knjižnica je sicer nasta(ja)la v težkih okoliščinah – ni bilo ustreznega prostora in opreme za hranjene knjig, slednjih je bilo zelo malo, težave pa je povzročalo tudi pomanjkanje sredstev. A lokalni ljubitelji knjig so se zopet izkazali in s svojimi ustvarjalnimi pristopi pripomogli k večanju knjižnične zbirke – knjige so hodili „prosit“ v druge knjižnice, k založnikom in zasebnim zbirateljem. Takratni način izposoje knjig je bil (v primerjavi z današnjim) zelo prijazen do obiskovalcev knjižnice in je temeljil na zaupanju – kdor si je knjigo izposodil, se je le podpisal v zato namenjen (ročno izdelan) obrazec, obveščen pa je bil tudi o datumu vračila knjige. Do leta 1962 so bile v okviru delovanja knjižnice uvedene naslednje spremembe: vpeljava inventarne knjige, izdelava in ažurno vodenje abecedno-imenskih katalogov in naslovnih katalogov, prakticiranje prostega pristopa do knjig (knjige si je lahko s polic vsakdo vzel sam), knjižnica je bila odprta 2 oz. 3 dni v tednu, bralci pa so si lahko knjige sposojali ob minimalni izposojevalnini.
Tudi med letoma 1962 in 1971 je bilo uvedenih cel kup novosti: delitev knjižnične zbirke na knjige za odrasle in knjige za mladino ter posledična delitev na dva oddelka (oddelek za odrasle in mladinski oddelek), ko se je knjižnica leta 1964 vpisala v register knjižnic pri Narodni in univerzitetni knjižnici, je postala matična knjižnica za občino Trbovlje, v okvir njenih pristojnosti pa je spadalo še delovanje dveh društvenih knjižnic. S tem vpisom se je knjižnična vključila tudi v sistem medknjižnične izposoje – ta je predstavljal pomembno inovacijo, saj so si pot v naše revirje utrle tudi knjige od drugod, le naročiti jih je bilo potrebno. V matični knjižnici so takrat zaposlili dve knjižničarki, v društvenih knjižnicah pa so za izposojo skrbeli prostovoljci.
Knjižnica je leta 1971 začela delovati v skladu s splošno sprejetimi standardi in sicer po konceptih za splošnoizobraževalne knjižnice – zagotovljeni so bili stalni viri financiranja. Poleg te (ključne novosti) so bile vpeljane tudi naslednje spremembe: razvrščanje knjig po UDKju, vključevanje časopisov in revij v knjižnično zbirko ter izobraževanje knjižničnega kadra. Leta 1981 je sledila priprava ter izvedba biblio-pedagoškega programa za vrtičkarje in osnovnošolce.
Do danes se je v okviru delovanja knjižnice zvrstilo kar nekaj novosti in sprememb – nekatere so se ohranile in postale del rutinskih opravil (npr. oblikovanje čitalnice in tudi čitalniške knjižnične zbirke) ali pa so (npr. zaradi nezanimanja obiskovalcev) utonile v pozabo. Med tistimi, ki so delovanje knjižnice najbolj spremenile in hkrati vplivale na zadovoljstvo obiskovalcev, naj izpostavim naslednje: avtomatiziranje oz. računalniško vodenje evidence izposoje/vračila gradiva in posledična vključitev v sistem Cobiss, vpeljava priprave prireditev/dogodkov namenjenih obiskovalcem (npr. literarni večeri, potopisna predavanja, pravljične urice, računalniške urice za odrasle, Noč v knjižnici-Noč z Andersenom), bibliopedagoško delo s srednješolci, postavitev e-kotička za obiskovalce in še bi lahko naštevala.
Vsakdo izmed tistih, ki so in so bili zaposleni v naši knjižnici je prispeval svoj delež pri predlogih za vse te novosti ali pa je sodeloval/a pri njihovi realizaciji in posledično prispeval k razvoju knjižnice; vsak vodilni kader je zaposlene in njihove ideje usmerjal po svoje in med neštetimi idejami izbral njemu/njej najljubše – brez nikogar med njim/nami knjižnica danes ne bi bila takšna, kot je; ne bi šla v koraku s časom in trendi in tudi ne bi bila uporabnikom prijazna.
