Sebastijan Pregelj: Vdih. Izdih

Adam, Kan in Ema Olivia stanujejo tik ob morju. Morje in življenje sta krasna. A sčasoma se vse spremeni. Barke najdejo zadnje počivališče v bližnjem zalivu. Ribe so le še črne in pogoltne, večje kot kdajkoli prej. In še nekaj je zelo drugače: morje prinaša ljudi. Ljudi z drugega konca sveta. Adam, ki lovi neme ptice in z njimi potuje v mesto, se s prijatelji znajde v povsem novem položaju. Tisti, ki prihajajo, ki jih prinese morje, niso vedno živi. Zanje je treba poskrbeti. Adam, Kan in Ema Olivia to počnejo z vsem spoštovanjem. Tudi oni so namreč nekoč imeli sanje. Adam sestavlja zgodbe, v katerih sanje živijo dalje. Potem se zgodi še nekaj. Iz mesta pripelje Adam dečka, ime mu je Lun. Ta se spoprijatelji z deklico Milo in svet se zdi na trenutke zopet svetal, svež, otroško pravičen, popravljen od vsega hudega. Morda bo spet vse prav. Morda bo tako, kot na svetu mora biti.

Vdih. Izdih. je zgodba, v kateri je zajeto vse, od česar danes, večinoma, obračamo pogled. Zgodba, ki naj bi ne bila naša, pa še kako je. Zgodba, ki je nihče ne bi želel doživeti od blizu. Sporočilna vrednost se pne v krošnje, med ptice, k svobodi in boljšemu svetu. Dokler smo, je upanje. In za to, da smo, ne potrebujemo veliko. Razen širokega dojemanja, da smo vsi eno. Ljudje, živali, rastline, tudi morja in kopno in vode, ki nas hranijo. Celo vesolje diha za to, da bi že enkrat končno postali dovzetni za lepoto, ljubezen, ki smo si ju že zdavnaj sposodili od bodočih rodov. Vdih. Izdih je roman, napisan kot poklon vsem kančkom dobrote in opozorilo pred zlom, ki preplavlja naš svet.

Priporoča: Simona Solina