Literarni krožek Povej, kaj bereš, povej, kaj misliš

Zadnje branje v sezoni 2020/21: Dezorientalka, Négar Djavadi

Roman Dezorientalka pisateljice Négar Djavadi (ki ji pravijo iransko-francoska cineastka) sem rada brala, saj jenzgodovinska freska Irana in družinska kronika. Je tudi slika sodobnega življenja v državah zna zahodu in pripoved o iskanju identitete. Glavna oseba Kimia se išče in ugotavlja kdo je, kaj je, od kod je, kako so jo oblikovali predniki in okolje, v katerem je odraščala. Roman je zanimiv, pisan in izoblikovan. Pisateljica mu pravi »montiran roman«, da ga je napisala v tehniki montaže – filmske. In res se zdi, da se pred nami odvija film. O naslovu sem veliko razmišljala. Ali nismo kdaj pa kdaj (ali pa pogosto) dezorientirani tudi mi? Še ena misel iz knjige: »Svoboda je tako ali tako slepilo, spreminja se samo velikost ječe.« Tudi spremna beseda je zanimiva. Primož Šterbec piše o iranski islamski revoluciji.

Manica Kočar Kuhnert

 

Dezorientalka se mi je zdela zelo osebna knjiga, čeprav pisateljica to zanika. Osebna v smislu nje, njene družine in njenega naroda. A kateri je “njen” narod. Velika dilema vseh beguncev. Tragedija izgubljene domovine in negotovost v novi. Poleg tega še nenehen strah pred maščevanjem iranskih oblasti nad njenimi starši. Vse še bolj zakomplicira njena homoseksualnost, a v novi domovini ni tak greh kot v Iranu. Zato vsa tragedija, ki jo junakinja doživlja, na koncu osreči novo življenje.

Janja Vrbnjak

Letošnja sezona srečanj članic literarnega krožka je nenavadna in zelo drugačna od naše ustaljene prakse. Prilagodile smo se situaciji in sklenile, da vztrajamo, čeprav na osnovi dopisovanja, telefonskih pogovorov in redkih srečanj v knjižnici ob prevzemu gradiva. Vsem članicam, ki vztrajajo, kljub velikemu pomanjkanju osebnih stikov in debate ob prebranih knjigah, sem hvaležna, hkrati pa me veseli, da smo še vedno povezane, da je zavest o pomenu branja in delu knjižnice visoka. Povezuje nas dolga tradicija krožka, ki se posveča literaturi.

Simona Solina, mentorica literarnega krožka KTS Trbovlje

Zadnji roman, ki smo mu namenile svoj čas, je Dezorientalka pisateljice Négar Djavadi. In tule je prvi odziv naše članice, Nuše Kukman:

 

»Kakor je dolga in zapletena zgodovina Perzije in Irana, tako je zavita in zagonetna zgodba romana. Še bolj zato, ker se odvija v dveh časovnih obdobjih, v sedanjosti in preteklosti. Branje pa nam olajša spoznanje, da smo dogodke zadnjih desetletij osebno spremljali, čeprav jih nismo povsem razumeli. S tenkočutnimi, estetsko dovršenimi opisi se pred nami odvija zgodba družine Sadr. Pripoveduje jo, vzporedno s svojo osebno zgodbo v sedanjosti Kimia, najstarejša hči Sare in Dareja, profesorice zgodovine in novinarja. Kimia se je rodila na dan, ko je umrla njena babica Nur. Nur se je rodila v haremu kot trideseti in najljubši otrok, edina, ki je imela modre oči. Tako smo priča življenju v haremu v obdobju vladavine šaha Reze Pahlavija, sproščenega, odprtega bivanja srednjega razreda, ki ga prekine revolucija. Življenje izobražencev ni več varno, ostane jim le beg v tujino, a tudi tu niso varni. Svoje politično delovanje Darej plača z življenjem, Sara izgubi razum. Spremno besedo je napisal Primož Šterbenc, ki nas ob koncu knjige seznani tudi z iransko islamsko revolucijo, da bolj razumemo dogajanje v Iranu, ki ga še vedno z zanimanjem in ogorčenjem spremljam v sedanjosti. Lepo in zahtevno branje, vredno truda! Hvala za dober izbor!«

 

 

 LITERARNI KROŽEK Povej, kaj bereš, povej, kaj misliš 2020/21

     Članice ter mentorica literarnega krožka smo na prvem literarnem krožku v sezoni 2020/21 določile program in vsebino naših srečanj. Zaradi razmer, v katerih se spreminja odprtost knjižnice in zaradi prepovedi srečevanj v živo, smo se odločile za malce drugačno izvedbo srečanj. Tako se namesto v živo družimo ob elektronskih sporočilih, preko klasičnih pisem ali v telefonskih pomenkih.

Oktobrsko in novembrsko druženje smo združile v branje ljubezenskega in erotičnega romana. Objavljamo nekaj mnenj. Zopet se vam oglasimo v januarju in vam želimo lepo in zdravo novo leto!

 

Na temo ljubezenski /erotični roman prebrala naslednja dela: Marco Missiroli,  Opolzkosti v zasebnosti in Zvestoba, Rafik Schami, Mračna plat ljubezni. Nobeden od naštetih se mi ne zdi samo ljubezenski ali samo erotični, pač pa se vsebinsko prepletajo.

Prve tri besede in misli, ki jih imam, ko preberem besede ljubezen, erotika, seks: romantična, zapeljiva, strasten.

Glede na to, da sem se že opredelila, da se mi nobeden od romanov ne zdi izrazit predstavnik ene ali druge stran, je bil najprej na vrsti romantični del in navijanje za srečen konec ljubezni. Vmes pa se je vrstilo začudenje in zgroženost ob sedanjem stanju v Siriji ter presenečenje in navdušenost nad globino in preciznostjo Missirolijevega  razmišljanja. Pri obeh Missirolijevih romanih menim, da jih je napisal zato, da bi obelodanil tudi del svojih  čustev, ki se človeku porajajo o zvestobi oz. v drugi knjigi o odraščanju in čustvovanju otroka.  Težko, da bi tako mojstrsko napisana premišljevanja črpal samo iz domišljije. V obeh so gotovo avtobiografski elementi. Schami pa je po mojem mnenju želel  v romanu prikazati tudi razmere v sodobni Siriji, kjer se je težko v kratkem času znebiti okov preteklosti in običajev, ki so vladali dolga stoletja ter prikazati koruptivnost in pohlep nove oblasti.

Erotika ni tabu tema za vse, kar pa bi težko opredelila z »generacijo«.  Kot tabu temo jo najdemo tako pri nekaterih najstnikih in pri srednji generaciji. Še najbolj – posebno zaradi vzgoje –  bi pričakovali pri starejših. Vendar prav lahko doživimo tudi presenečenje, ko je stopnja zadržanosti v razgovoru o erotiki ravno obratna – najbolj odprta starejša, potem srednja generacija in šele nato mladi.

Menim, da ženske bolj iščemo romantičnost in ljubezen, ki se nadgrajuje v erotiko. Moške pa najprej vznemiri erotika, iz katere pa se redko razvije tudi ljubezen. Kljub temu, da lahko res ljubijo ženo, jo varajo tudi zato, ker imajo strahospoštovanje do legalnih žena in z ljubico lažje neobvladljivo spustijo nagone iz vajeti.

Menim, da je pojavljanje tem ljubezni in erotike v medijih dobra, saj je eno in drugo del nas vseh in je dobro, da se prikažejo različni pogledi na to. Je pa potem  potreben kanček zdrave pameti, da se loči zrnje od plevela.

 

Ljuba

 

 

Prve tri besede in misli, ki jih imate, ko preberete te besede: ljubezen, erotika, seks?

Bilo je nekoč …

 

Kakšna čustva in misli je vzbudila v tebi ljubezenska in kakšna erotična zgodba?

Se je to dogajalo tudi meni?

 

Kaj meniš, da je vzrok, da je avtor napisal tak ljubezenski in tak erotični roman?

Ker se je to v resnici dogajalo, ali pa je želela, da bi se.

 

Je erotika še vedno tabu tema? Kako nanjo gledajo različne generacije?

Mogoče, ne vem.

 

Ali lahko ljubezen /erotiko definiramo po žensko in po moško? Je to smiselno? Kakšne so razlike, če so?

 

Jasno, saj vemo, da se moški in ženski možgani razlikujejo. Čustva pa tudi.

Ljubezen in erotika v medijih – dobre ali slaba?

Oboje. Odvisno od pričakovanj

 

Zelo sem uživala v ljubezenskem romanu Proti severnemu vetru.

 

Nuša

 

 

Besede in misli o ljubezni, erotiki in seksu: romantična predstava o ljubezni je precenjena in preveč poveličevana. Erotika in seks začinita ljubezen.

Najprej sem prebrala erotični roman On, kurba (avtor Borut Musar). Čeprav naj knjige ne sodim po platnici, sem jo izbrala ravno zaradi platnice, na kateri je del moškega telesa od dimelj do prsi, telo je izklesano z vadbo. Roman se začne in medias res, avtor nas takoj vrže v zgodbo/akcijo s predstavitvijo položaja glavne književne osebe Maksa. Pričakovala sem erotični roman, dobila že skoraj napol ljubezenskega. Avtor pravi, da je erotični roman napisal, ker je erotika na Slovenskem še vedno tabu in ni veliko romanov s to vsebino. Mislim, da je avtor želel pokazati, da je erotika lahko »zdravilo« za osamljene, ki nimajo nikogar za seks, ali pa za izprijene spolne prakse s partnerjem in še nekom, čeprav partnerju ni do tega.

Ljubezenski roman Turška strast (avtor Antonio Gala) me je zelo prijetno presenetil. Glede na naslov in sliko na naslovnici ga ne bi sama nikoli vzela s police, saj bi pričakovala tipičen posladkan ljubezenski roman s srečnim koncem. Težko mi je bilo opazovati, kako se glavna »junakinja« prav nič ne ceni. Roman je napisan v obliki dnevnika. Desi je namreč o svojem življenju pisala kroniko. Popisala je štiri zvezke. V romanu je veliko poetičnih zapisov o ljubezni, kakršne si Desi želi, a je ne najde ne pri možu ne pri ljubimcu. Težko ocenim vzrok za nastanek tega romana. Morda lahko iz romana razberemo, da za sožitje dveh ni potrebna usodna pretirana strast.

Erotika je prav gotovo še vedno tabu tema. O njej se težko pogovarjamo tako kot o vremenu, vrtu, rožah, politiki … Prav gotovo vzrok tiči v vzgoji. Zdi se, da je erotika še vedno zelo intimna zadeva. Morda je prav, da tako ostane – torej med dvema, ki jo doživljata skupaj. V javnosti si zelo hitro lahko obsojan zaradi morda neobičajne erotične prakse. V medijih je polno prikrite in tudi odkrite erotike. Po eni strani jo propagirajo (napol nage običajno ženske, zapisi in fotografije o popravljenih ženskih telesih, ponavadi zvezdnicah: ustnice, oprsje, zadnjica …), po drugi strani se zgražajo (neobičajne spolne prakse).

Vprašanje o ljubezni oz. erotiki po moško ali žensko me precej bega. Pred branjem romana Turška strast sem bila prepričana, da zagotovo obstaja razlika. Ramiro (Desijin mož) mi je odprl oči, da niso vsi moški za erotiko in spolnost. V družbi se večkrat omenjajo ženske, ki nimajo rade seksa. Pomembno je, da se v zvezi znajdeta dva, ki čutita podobno, ljubezen in erotiko, da se drug od drugega učita, kako se imeti rad, kako se ljubiti; kdaj, kolikokrat, na kakšen način pa naj ostane skrivnost vsakega para.

Blanka

 

Na naslovni strani romana Animal triste pisateljice Monice Maron je zapisana misel: »V življenju ne moremo zamuditi ničesar, razen ljubezni.« Ta misel me je spodbudila, da sem med več romani, ki jih je mentorica pripravila, izbrala ravno tega. Tudi sama mislim tako. Prava, iskrena ljubezen je nekaj najlepšega v življenju. Obstaja več ljubezni – ljubezen do partnerja, otrok, staršev … V romanu pa gre za ljubezen med poročenim moškim in samsko žensko. Tudi taka ljubezen je možna, vzrokov zanjo pa je veliko. Mislim, da je bila njuna zgodba pisateljici v pomoč pri prikazovanju spreminjanja države in časa, v katerem ljubimca živita, ključni del pa je zgodovina – 2. svetovna vojna, prva povojna leta v Nemčiji, vsakdanjik v vzhodnonemški diktaturi, padec berlinskega zidu. Ljubezen ima veliko moč, pomaga prebroditi mnoge težave, povzroča tudi bolečino, ne izbira pa starosti in tudi kombinacij po letih in spolu ne.

Erotiko vidim in čutim v slikah različnih slikarjev. Slikarji so ljudje z močno energijo, ki jo na svojstven način izražajo pri ustvarjanju. Erotika ni več tabu tema, jo pa ljudje še vedno sprejemajo na različne načine. Mlajše generacije bolj sproščeno, starejše bolj zadržano. Ne vem, če je med ženskami in moškimi bistvena razlika. Vsi nosimo v sebi čustva, le da jih ženske bolj pokažemo, kakor moški.

Zapise in pogovore o ljubezni in erotiki spremljam in se mi zdi prav, da se o tem piše in govori.

Prebrala sem roman Pekinška punčka (Chun Sue), necenzurirano pričevanje o odraščanju nove generacije. Roman je izšel pred petnajstimi leti in verjamem, da takrat ni bil čas zanj. Sedaj pa so se časi spremenili in jaz sem v romanu videla bistro in uporniško pubertetnico s številnimi vprašanji, na katera ji niso znali odgovoriti ne starši ne učitelji. V romanu nisem videla nič kaj erotičnega. Mladostno iskanje identitete pa je aktualno še danes.

Z zanimanjem sem prebrala esej Davorina Lenka z naslovom Praznina seksualnega pomena. Všeč mi je njegovo gledanje na spolnost v knjigi, v filmu ali seriji. Strinjam se z njim, ko zapiše, da je spolnost eden ključnih faktorjev naših življenj.

Leto 2020 se bliža koncu. Za vse nas je bilo turobno zaradi spremenjenih oblik življenja. Tudi članice literarnega krožka se nismo srečevale, a mentorica Simona se je trudila in nas povezovala v pisni obliki ali preko računalnika. Brale smo knjige po programu in v pisni obliki izražale svoja mnenja.

 

     Kristina

 

Elif Shafak

  1. 1. 2020

     

Navdušenje članic nad družbeno kritičnimi romani Elif Shafak je bilo veliko, razpravljanje o temah, ki se jih pisateljica v romanih loteva, pa živahno. Širile smo naše poznavanje odnosov v družbi, se poglabljale v razumevanje političnih stanj, verskih nasprotovanj, socialnih razmer – tako v  polpretekli zgodovini, kot v sedanjosti.

 

Elif Shafak, izjemno razgledana, bistra in pogumna pisateljica se nas je s knjigami, ki smo jih prebrale, zelo dotaknila. V njih smo našle dobre vsebine za razmišljanje. Spraševale smo se tudi ali naključja v življenju so ali jih ni. Pravila v enem od romanov so vzeta iz življenja za življenje, voda življenja pa je ljubezen. Kakšne pa so lahko ljubezni? Pisateljica razmišlja tudi o razliki med vzhodom in zahodom, med moškim in žensko … V knjigi Čast zapiše: »Nikoli ne vemo, kaj pride jutri, ampak vedno začnemo nov dan z upanjem.« Zopet je bil lep večer, ki ga je Simona zaključila s predvajanjem dokumentarnega filma o pisateljici.

Kristina Hribar

 

Na srečanju smo spoznale pet romanov turške pisateljice Elif Shafak. Strinjale smo se, da je pogumna družbeno kritična pisateljica. Pritegnila nas je s svojim načinom pisanja in z vsebinami. Rdeča nit njenih zgodb so življenjske usode žensk različnih generacij ter pripadnikov armenskih, kurdskih in turških korenin. Branje njenih knjig je kar zahtevno, saj v posameznem romanu nastopa skupek raznolikih oseb v različnih časovnih obdobjih.

Manica Kočar-Kuhnert

 

Okoliščine so nanesle, da se je druženje z romani Elif Shafak podaljšalo za cel mesec, saj smo si njene romane vzele v branje že vnaprej – dokler ne preberemo vseh. Iz naših predstavitev in po ogledu dokumentarnega filma smo se prepričale, da je Elif Shafak resnično ena najpomembnejših pisateljic današnjega časa. Svojim bralcem daje poglobljeno znanje na različnih področjih sodobnosti in tradicije v vzhodni in zahodni kulturi. Socialna, sociološka, filozofska, verska in druga vprašanja obleče v zanimivo, ganljivo, včasih tudi zapleteno, težko doumljivo zgodbo. Zahteva strpnega, razumevajočega bralca, a ga zna pritegniti in nagraditi. In kaj je lepšega? Povejte!

Nuša Kukman

 

 

  1. novembra 2019 je potekalo srečanje članic literarnega krožka, ki je bilo »kriminalno« obarvano. Cel mesec smo namreč preživele s kriminalnimi romani Avgusta Demšarja.

 

Bil je pester večer. Pogovor je potekal ustvarjalno, sproščeno in zabavno. Simona in Ljuba sta izčrpno predstavili avtorja. Manici je bilo všeč, da pisatelj poglavja opremi s podnaslovi in te s tem takoj potegne v vsebino. Nuša je roman predstavila zabavno in nas s tem spravila v smeh. Mojca in Janja pa sta razložili, zakaj ju kriminalka ni navdušila. Sama od časa do časa rada preberem kriminalko, ker je to zame sproščujoče branje. Prebrala sem Olje na balkonu. Všeč mi je bila zaradi vsebine in hudomušnega odnosa med inšpektorjem Vrenkom in pomočnikom Breznikom. Večkrat sem se nasmejala pomočnikovi naivnosti, neizkušenosti in hkrati njegovi želji, da bi inšpektor opazil katero od njegovih ugotovitev. Še bom prebrala kakšno njegovo kriminalko.

            Kristina Hribar

           

Sproščujoče srečanje in razgiban pogovor o kriminalnih romanih Avgusta Demšarja, o detektivskih zgodbah v knjigah, filmih in na TV. Strinjale smo se, da so kriminalni romani zelo sproščujoče branje, ki nas spravi tudi v smeh. Jaz zelo rada berem take, v katerih najdem ne samo napeto zgodbo, ampak tudi družbenokritične elemente in ironijo.

            Manica Kočar Kuhnert

 

Brale smo kriminalne romane Avgusta Demšarja, ki ga nisem poznala. Izbrala sem Hotel Abazzia, ki pa me ni navdušil. Zgodba sama je zanimiva, zmotila so me mašila (materialni status kriminalistov, vzgoja otrok, Hirošima …) – morda pa nas hoče avtor izobraziti? Premalo napetosti, ki bi me pritegnile.

            Janja Vrbnjak

 

Izvedele smo veliko podatkov o žanru, spoznale 20 pravil pisanja kriminalke in predvsem pomembno dejstvo: ta zvrst literature pritegne predvsem bistroumne bralce. Torej ni presenetljivo, da se je večer iztekel v nadvse prijetno druženje.

            Nuša Kukman

 

 

 

 

Drugo srečanje v sezoni 2019/20 se je odvilo 28. oktobra 2019. Cel mesec smo preživele s poezijo Uroša Zupana in na srečanju smo si imele kaj povedati. Delile smo mnenja o njegovih različnih pesniških zbirkah, si ogledale njegovo recitacijo pesmi Večerni vlak.

           

 

Veliko smo si imele tokrat povedati o pesniku Zupanu (o njegovih esejih bomo, upam, govorile kdaj drugič), saj smo si izbrale različne zbirke njegovih pesmi. Vesela sem, da bo Ljuba postala nova članica skupine.

            Manica Kočar Kuhnert

 

Tako kot v preteklem letu ob Cankarju, se nam je v tem pesniškem večeru zgodil umetniški dogodek ob našem trboveljskem pesniku Urošu Zupanu: brez načrtovanja, brez režije, tako lepo, tako spontano. Gotovo bi avtor užival, ko bi nas poslušal.

            Nuša Kukman

 

Glede na to, da sem se bralnega krožka v Trbovljah udeležila prvič, je prekmalu, da bi si izoblikovala mnenje o delovanju le-tega. Za ta sestanek pa lahko povem, da mi je bil všeč, in sicer zaradi:

  • mentorica je že pripravila izbor knjig za naslednje branje,
  • jasno je bila opredeljena tematika oziroma področje,
  • vse udeleženke resno in odgovorno pristopajo k obravnavi gradiva in si potem lahko s smostojnim raziskovanjem o avtorju oz. njegovem delu ustvarimo širšo sliko.

P.s.: tudi prijazna dobrodošlica s pecivom in osvežilno pijačo je pridonesla k ugodnemu počutju.

            Ljuba Štrovs Štampfel

 

Urošu Zupanu, pesniku, čigar korenine izvirajo iz Trbovelj, smo posvetili literarni večer. Veliko lepih misli in besed smo povedali o njem. Da je izdal kar nekaj knjig poezije in proze, da je branje zanj sijoča veličastnost, da mu veliko pomeni preteklost in da velikokrat citira nam znane in neznane avtorje. Spoznali smo, da ni samo pesnik, ampak tudi prevajalec in da so njegove knjige prevedene v tuje jezike. »Da bi se jima razkril čudež branja«, je zapisal v enem izmed besedil in pri tem mislil na svoja otroka. Ta misel mi je zelo všeč in želim, da bi se to dogodilo vsem otrokom, ki že znajo brati.

            Kristina Hribar

 

Usoda jesenskega listja. Usoda človeka v tretjem življenjskem obdobju. Pa vseeno njegova duša je nežna, polna ljubezni do otrok, ženske, ljubezni. Živi, čeprav ve, se zaveda minljivosti.

Mojca Čuk

 

Prvo srečanje v sezoni 2019/20

Prvo srečanje v sezoni 2019/20 se je odvilo 23. septembra. Na njem smo začrtali program naših srečevanj in se pogovarjali o bralni znački za odrasle v naši knjižnici. Pogovarjale smo se o prebranih esejih in o tem, kaj je tematologija. 

           

Nedoumljivo napačno sem razumela počitniško nalogo. A vse se je srečno končalo in svojo predstavitev Maksimiljana sem zadovoljivo opravila. Predstavila sem ga po stripu Zorana Smiljaniča Meksikajnarji. Izbrale smo teme za nova srečanja in se sprehodile po seznamu knjig za bralno značko za odrasle, Beremo na kuolmkišti. Veselim se novih izzivov. Menotrica pravi, da bodo malo lahkotnejši od lanskih. Bomo videli.

            Nuša Kukman

Sestale smo se prvič v novem šolskem letu. Predstavile smo eseje, ki smo jih predelale poleti. Sama sem predstavila Pigmaliona, ki v bistvu predstavlja mit o tem, kako zapleten je odnos umetnika do lastne stvaritve (alegoričen prikaz razmerja med moškim in žensko, kipom, učenko …).

            Janja Vrbnjak

 

Zaključno srečanje literarnega krožka v sezoni 2018/19 in pogovor s Tadejem Golobom

KTS Trbovlje, 15. 4. 2019

»Najlepše, kar sem odnesel od pisateljevanja, so takšni večeri, kot je bil ta naš v trboveljski knjižnici. Pisatelji pišemo zaradi različnih razlogov, od notranje nuje do veselja nad samim pisanjem, veselja do ustvarjanja, ampak če ni odziva bralcev, sčasoma tega zagona zmanjka. Pogovor z vami mi je napolnil tovrstne baterije za vsaj še kakšno knjigo, in če se vam bo zdela zanimiva, se z veseljem še oglasim.

Svet bi bil lepši, če bi več ljudi bralo.«

Tadej Golob

 

 

 

 

 

Poezija

  1. 2. 2019

Čeprav pride poezija na vrsto skorajda vsako leto, nam vedno prinese kaj novega. Pravzaprav se je nikoli ne naveličamo. Članice tokrat niso imele določenega čtiva, izbirale so same. Našle smo odtenke naših duš.

Topel, prisrčen večer je bil. Manca in Kristina sta bili zelo dobro pripravljeni. Simona je prebrala čudovite pesmi. Jaz s seboj nisem bila zadovoljna in bolj kot sodelujem kot član, bolj mi je všeč, da sem poslušalec in nič več.

  1. Č.

Bil je zelo lep, pesniško obarvan literarni večer. Vsaka od nas se je na svoj način poglobila v pesniške zbirke in ustvarjalce le-teh. Simona nam je najprej predstavila pesem kot posebno literarno zvrst. Glavne poteze pesmi so spevnost, ritmičnost in čustvenost. Vse to je še posebej prisotno v ciganski poeziji in poeziji nerazvitih ljudstev, ki jih je izbrala Manica. Vsaka od teh pesmi ima dušo, ciganske pripovedujejo tudi o življenju, ki teče. Marja nam je prikazala Karla Destovnika Kajuha kot pesnika izrednega duha, ki se je zavzemal za socialno vrednotenje ljudi in kljub mladosti dvigoval duh partizanov. Kot literat bi še veliko ustvaril, če ne bi umrl tako mlad. Janja je izbrala pesniško zbirko Ferija Lainščka ter zbirki Za vrati 309 in Poleti v svobodo Alda Ninovskega. Njegove pesmi vsebujejo spoznanje, da je naše življenje navkljub svoji krhkosti vseeno lahko lepo, čudežno in vredno življenja. Jaz pa sem se odločila za Toneta, Marka in Sašo Pavček. Tone Pavček mi je ljub zaradi spevnosti in pesmi, ki se nanašajo na meni tako ljubo Dolenjsko. Marka Pavčka je najbolj zaznamovala pesem Z vsako pesmijo me je manj. Pesmi Saše Pavček se te dotaknejo zaradi ljubezni, ki je večna sama po sebi.  In zopet je Mojca krasno zaključila večer. Recitirala je Gregorčičevo pesem Soči in to tako čustveno, kot zna le ona.

  1. H.

 

Vsako jutro preberem pesem – saj veste, Vinko Möderndorfer. Zares vsak dan besede razumem, stavkov ne. O, pač! Včasih razumem tudi stavek, tisto zaporedje besed, ko je na koncu pika, klicaj, vprašaj. Kaj pa podpičje? Še večji užitek je, če berem, da se v soncu kopljejo drevesa, potem pa mrzlično iščem, kam so se skrila gola telesa. Vem, da so. Sem pa zelo uživala ob branju pesniške zbirke Uroša Zupana Oblika raja iz leta 2011. Pesmi so pisane v prostem verzu. Prisotne so tudi rime, vendar neredno in neslišno. Delujejo kot pesnikov poskus, da bi se odrešil, da bi si vrnil telo brez bolečin, da bi si vrnil čas, ki je izgubljen.

  1. K.

 

Zelo raznoliko srečanje. Govorile smo o več pesniških zbirkah, ki so jih spesnili: 7 pesnikov, 2 pesnici in mnogi neimenovani. Zanimiva je bila Kristinina odločitev, da predstavi družino Pavček. Iz zbirke, ki jo je predstavila Janja, sem si izpisala:«Poezija, ki izvira iz srca, ima moč ozdravljenja.« Pesem pa daje tudi moč ljubiti, trpeti, se boriti, je o Kajuhovih pesmih rekla Marja. In moč spominjanja, je dodala Mojca, ko je občuteno odrecitirala Gregorčičevo Soči, ki jo je kot 12 letna recitirala namesto očeta. Srečanje je zaključila Simona, ki je poleg Möderndorferjevih pesmi prebrala tudi svoje.

  1. K.-K.

 

 

 

 

Literarni krožek Povej, kaj bereš, povej, kaj misliš, 28. 1. 2019

Ciril Kosmač, Pomladni dan

Anne Michaels, Ubežni delci

     

Branje maturitetnega gradiva, diskusija o temah, ki jih morajo obvladati maturantje s prehodom v zrelo obdobje, poglabljanje v svetove pred kratkim pretekle zgodovine, ki še ostajajo v naši zavesti – vse to so razlogi za uvrstitev Kosmača in Michaelsove med knjige, ki jih beremo na bralnem krožku.

 

Knjiga me spominja na osnovnošolska domača branja. Ciril Kosmač v Pomladnem dnevu opisuje življenje in usode ljudi, sorodnikov, sosedov iz svoje mladosti. Ko se po vojni po petnajstih letih vrne domov, podoživlja dogodke in razkrivajo se mu novi.

 

Brali smo dve različni, vsebinsko zelo lepi knjigi. Pomladni dnje roman oziroma pripoved o spominjanju; Ubežni delci prikažejo spominske drobce. Ciril Kosmač je slovenski pisatelj, ki ni spisal številnih knjig, a tisto, kar je prišlo spod njegovega peresa, je izredno premišljeno in dognano umetniško dejanje. In taka je pripoved Pomladni dan. Roman Ubežni delci pa se je Manice tako dotaknil, da ga je prebrala dvakrat in zanj navdušila tudi mene. Strinjam se z njo, da so v romanu izredno lepe pisateljičine primerjave in način opisovanja. Roman je presunljiv. Po njem so posneli tudi film, ki se ne konča tako žalostno kot knjiga in nakaže upanje, sonce.

 

Včasih je premalo časa in premalo prostora, da bi povedala oziroma zapisala vse, kar sem čutila ob branju kake knjige. Tako se mi je zgodilo, ko naj bi govorila o knjigi Ubežni delci kanadske pisateljice Anne Michaels. Ker sem bila tako prevzeta od te knjige, tudi nisem sodelovala v vnetem razgovoru Simona, Janje in Kristine o Kosmačevem Pomladnem dnevu. Res pa je tudi, da bi raje govorila o Trobenti in oblaku, saj je to moja najljubša Kosmačeva knjiga.

  1. -K.

 

 

Literarni krožek Povej, kaj bereš, povej, kaj misliš, 17. 12. 2018.

Knjiga mojega otroštva/mladosti.

Predlog za predstavitev knjige otroštva oziroma mladosti so dale članice same. Prav zanimivo je bilo videti in slišati, kaj smo brali v preteklosti, česa se spominjamo, kaj je zares ostalo v nas.

    

Prebrala sem Ostržka, knjigo, ki mi jo je mama poklonila za odlično spričevalo v osnovni šoli. Že takrat me je Ostržkova življenjska zgodba navdušila. Ponovno branje me je zopet popeljalo v svet otroštva, hkrati pa privedlo do spoznanja, kako prijetno je brati tudi mladinsko literaturo. Ostržek je mladinska mojstrovina, ki prikaže globoko človeško čustvo. Glede na različno starost so kolegice povedale veliko zanimivega o literaturi za otroke v preteklosti. Bil je čas, ko je bilo literature malo in so brali pravljice v nemškem jeziku ali pa so bili izjemni pripovedovalci starši. Mlajši kolegici sta se spominjali Cicibanove knjižice, n.pr. slikanice z naslovom Tika – taka, tika – taka, ali pa Muce Copatarice in pravljic na kasetah.

 

To pot nismo govorile samo o knjigah, zgodbah, pripovedih mojega otroštva, moje mladosti, ampak smo kar nekaj izvedele druga o drugi. Razpravljale smo tudi o tem, kaj danes berejo mladi. Bi brali Ostržka? Nušina ugotovitev: »Danes se o knjigah našega otroštva in naše mladosti pogovarjamo kar štiri generacije!« Tudi zaradi tega je naš bralni krožek super!

  1. -K.

 

Knjigo Mladost na krilih Helene Šmahelove sem brala, ko sem bila stara petnajst ali šestnajst let. Tudi zdaj občutki niso bili nič drugačni kot takrat. Razmišljanje najstnice mi je bilo že takrat blizu, podoživela sem njeno ravnanje in punca mi je bila (in mi je) zelo všeč. Jadralno letalo pa je od takrat zame nekaj čarobnega in želja poleteti z njim ostaja.

 

 

Literarni krožek Povej, kaj bereš, povej, kaj misliš, 26.11.2018

Slavenka Drakulič, Mileva Einstein. Teorija žalosti

Vladimir Pištalo, Tesla, portret med maskami

Literarizirana biografija nam uspe poleg resničnih dejstev pričarati življenja oseb tako, da nas v zgodbo te osebe potegne, kot bi brali roman. Z nami sta bila dva mojstra življenjskih zgodb, Vladimir Pištalo in Slavenka Drakulić.

 

Na tretjem srečanju literarnega krožka se nam je pridružila Janja, nova članica. Všeč ji je bilo, da o prebrani literaturi razmišljamo, izražamo svoje mnenje, primerjamo vtise in se le malo dotikamo vsebine, ker se z njo lahko seznani vsak sam. Tokrat smo se pogovarjali o Slavenki Drakulić in njeni knjigi Mileva Einstein, teorija žalosti ter knjigi Tesla, portret med maskami Vladimirja Pištala. Oba avtorja pišeta kvalitetno literaturo. Vladimir Pištalo razčlenjuje Teslovo osebnost in ponudi veliko misli za vsakodnevno razmišljanje. Roman interpretira tako, da bralec na koncu želi začeti na začetku. Zaradi odnosa Einsteina do Mileve smo bile v prvi polovici romana šokirane in jezne, v drugi polovici pa nas je prevevala žalost.

H.

 

Prebrala sem »od znotraj osvetljen, iluminiziran roman o Nikoli Tesli, kontradiktornem geniju, ki je bil opit sam s sabo, vedno pred svojim časom, bliskajoče neosebna sila.« Bilo je vredno truda (roman je zelo obširen), vtis ob prebrani knjigi je izjemen, pustil mi je veliko misli za vsakdanje razmišljanje. Vesela sem, da je isto delo po navodilu pisatelja kar dvakrat prebrala tudi Manca in roman osvetlila še s svojega zornega kota. Ostale članice so brale biografijo Mileve Einstein. Prikazale so jo tako dobro, da jo bom v kratkem gotovo prebrala. Mentorica pa nam je prebrala veliko zanimivih podatkov o avtorjih obeh knjig.

K.

 

Brale smo knjigi o Milevi Einstein in Nikoli Tesli. Dobro se mi je zdelo, da je Kristina uporabila oznako romaniziran – namesto literariziran. Z Nušo sva knjigo o Tesli brali podobno. Avtor Pištalo naju je s svojim načinom pisanja obe navdušil. Biografije o Milevi nisem brala, tako da nisem mogla sodelovati v zelo zanimivem pogovoru ostalih, ki so se dotaknile tudi problema, kako se odločati, če si ženska. Še o nečem sem razmišljala po krožku: včasih je treba povedati vsaj del vsebine, da lažje utemeljiš svoja občutja oziroma mnenja o prebranem.

 

Prvo srečanje v sezoni 2018/19 se je odvilo 24. septembra. Na njem smo začrtali program naših srečevanj in se pogovarjali o bralni znački za odrasle v naši knjižnici. Pogovarjale smo se o prebranih knjigah, sploh tistih, ki so nas čez poletje najbolj navdušile.

            Vedro razpoloženje, nova članica, dobro pripravljene članice. Veliko lepih misli, spominov, spoznanj.  M. Č.

            Voditeljica Simona odlično pripravila srečanje. Morda malce predolgo srečanje, a verjetno je prvič vedno tako. Vsebine zanimive, zame nove (tuji avtorji).  M. K.

            Vesela sem bila, da smo dobile zbirnik naših mnenj o srečanjih 2017/18, ki ga je pripravila mentorica Simona. Je preprost, učinkovit zbirnik z nekaj fotografijami. Je dokaz, da ne samo beremo, ampak da znamo tudi kaj napisati!  M. K. K.

            Srečanje po poletnih počitnicah je bilo prijetno. Vesele smo bile druga druge. Sprejele smo prtavila komuniciranja, celoletni program in se seznanile s knjigami za bralno značko. Poleti se mi je zelo vtisnila v spomin knjiga Umetnost (A. Roden). Kaj izraža umetnost? »Vse vrsteumetnosti izražajo čustva, ki jih ima človeška duša ob naravi, le izrazna sredstva so različna …«  K. H.

            Veselo in sporščeno začenjamo novo študijsko leto literarnega krožka. Dogovorile smo se, kaj bomo brale, koga povabile v goste. Seznanile smo se tudi z bralno značko za odrasle, ki nam ponuja v branje sodobno slovensko literaturo. Veselim se novih knjig, veselim se naših prijetnih srečanj.  N. K.