Božidar Trefalt v sklenjeni pripovedi prikaže svojo življenjsko pot od rojstva v Kranju do izpustitve in koncentracijskega taborišča v Šentvidu.

Posebej pretresljivi so njegovi spomini na zadnje majske dni 1945. Ko je s svojo enoto domobrancev odhajal na Koroško, se je na kratko oglasil doma na Primskovem in obljubil, da se bodo kmalu spet videli. Res so se, a le po sreči in v popolnoma drugačnih razmerah, kot so pričakovali. Trefaltov opis življenja v begunskem taborišču v Vetrinju je zelo doživet, sledi izročitev partizanom in vračanje z vlakom preko Jesenic v Jugoslavijo. Zatem so jih v Kranju, na mestu, kjer je sedaj poslopje Zavarovalnice Triglav, zasliševali in popisali. Povedal je lažno ime in preživel, ker je bil mladoleten.

Sledil je zapor in stradanje v škofovih zavodih v Šentvidu. V isti stavbi je bil istočasno zaprt tudi njegov oče. Spomin na šentviško ječo je bil tako strahovit, da se je šele leta 1996 vrnil na kraj svojega in očetovega trpljenja. Zanimivo je, da ni bil izpuščen ob amnestiji 5. avgusta 1945, ampak teden kasneje v zelo napetih okoliščinah, saj so hoteli, da bi postal ovaduh.

Vse do leta 1991 je molčal o svojem otroštvu in mladosti. Bal se je, da ga bo kdo odkril in se mu maščeval.

 

Priporoča: Robert Čop