Sem rojena Gorenjka, z Jesenic. Sedaj živim v Trbovljah, tu je moj dom, pripeljala me je ljubezen. In pripeljala me je služba. V vrtcu sem se narisala v moji sanjski službi pred šolsko tablo in klopmi z učenci. Brati sem se naučila pri 4 letih. V osnovni šoli sem knjige požirala, šolska knjižnica je bila moje zatočišče, domov sem nosila knjig na kile, doma pa je mama kupovala knjige na metre in Svet knjige, knjižni klub s popusti in ugodnostmi, je bil njena življenjska preokupacija, meni pa zaloga za branje. Vleklo me je na vse strani, zanimalo prav in čisto vse. Brala sem tudi v nočnih urah, skrivaj, z baterijsko svetilko pod odejo. Srednja glasbena šola je bila družinska odločitev glasbene družine. Glasbo sem ljubila, poleg violine sem si v osnovni šoli umislila še klavir. Rada sem pela, doma po mamini strani se je reklo »pr Šmonovih« in smo ob družinskih srečanjih dostikrat prakticirali družinsko petje, kasneje sem sopranirala v zborih. Sedaj sem s srcem učiteljica z violino v roki, ko nastopa godalni orkester Glasbene šole Trbovlje, sedem skupaj z učenci na oder in uživam. Nekdaj sem ga vodila in bila dirigentka. In več kot dobro desetletje smo se družili, vadili in nastopali z Zasavskim godalnim orkestrom Poco menno mosso. Že 24 leto sem v Glasbeni šoli Trbovlje.  Vmes sem bila na šoli sindikalistka. In nato je v meni dozorela odločitev, da prevzamem vodenje meni najboljše in najljubše šole (izkušnje sem imela tudi z nekaj drugimi in zato trdno stojim za to trditvijo), s super kolektivom. Še danes mi kdo »očita«, da sem preveč »sindikalna ravnateljica« (karkoli že to pomeni). Delo, delo, delo, živim in diham za to, ker mi je služba hobi. Da sem se pred 10 leti zaljubila v kinologijo, je posledica bolj krute izkušnje, ko ti zdravje in psiha zaškripata od preobremenjenosti in stresa. Vodenje in delo z ljudmi ni ravno za osem urni delovnik, potem pa se služba zaključi. Počasi izgorevaš. Doma je zato končno padla odločitev, ki sva jo prelagala. Psi so najboljši terapevti in najzaneslivejši zdravniki. Sedaj sem ponosna lastnica treh kužkov pasme mali italijanski hrt. Preobremenjenost in izgorelost se razkadita v trenutku, ko me kužki dobesedno zasujejo s svojo brezpogojno ljubeznijo in odpeljejo na sprehod. In ker je imam sedaj na pretek, sem z veseljem sprejela povabilo v Lions klub Trbovlje. Ni mi vseeno za krivice, globoko se me dotaknejo hude in žalostne zgodbe ljudi, ob poslušanju ljudi skušam predvsem slišati njihovo zgodbo. Rada delim iskrene objeme in vrata moje pisarne so vedno odprta. In da sem taka, so zaslužne prav knjige. O zgodovini, vojnah, o ljudeh, ki se iščejo, živijo, uspejo ali tudi ne, biografije, ki navdihujejo, ali zgolj povedo, da smo vsi le ljudje, moški, ženske, družine, pa o naravi, pasjih prijateljih, umetnosti, trenutkih.

 

KATJA MIKULA PRIPOROČA

Biblija v slikarstvu

Sienkiewicz, Henryk: Quo vadis

Eco, Umberto: Ime rože

Falcones, Ildefonso: Morska katedrala

Buck, Pearl S.: Orhideja

Curie, Eve: Gospa Curie

Brontë, Emily: Viharni vrh

Dumas, Alexandre: Dama s kamelijami

Street-Porter, Jenet: Življenje je za pop***it prekratko

Žakelj, Bronja: Belo se pere na devetdeset

Grey, John: Moški so drugačni, ženske tudi

Hemingway, Ernest: Sonce vzhaja in zahaja

Remarque, Erich Maria: Na zahodu nič novega

Prežihov Voranc: Doberdob

Svetina, Tone: Ukana

Zaplotnik, Nejc: Pot

Jurič, Evgen: Moj človek

Grogan, John: Marley in jaz

Rubinstein, Arthur: Mojih mnogo let

Stinson, Kathy: Violinist