V času, ko je denarja vse manj, veliko ljudi kar naenkrat ugotavlja, da bi morala biti ponudba kulture/kulturnih dejavnosti dostopna vsem – razdeljena med vse, vržena, razdrobljena med rajo in elito. In prav to je cilj, naloga, poslanstvo ali če želite obveza splošnih knjižnic in knjižnice le-to tudi počno: za znesek v višini letne članarine delijo kulturo med male, velike, poročene, ločene, samske, bele, črne, rdeče, moške, ženske in tiste vmes, mlade, stare, melanholike, kolerike, ekstremiste, aktiviste, revolucionarje in skeptike. Knjižničarji in biliotekarji so tisti, ki s prijazno besedo za izposojevalnim pultom, z zanimivo objavo na spletu ali v tiskanem časopisju, skozi smeh, kreg ali solze, ponujajo kulturne drobtinice v obliki knjig – vsak dan. Vsem, ki imajo voljo in željo prebijanja skozi črne simbole na bolj ali manj belem tiskanem ozadju (nenazadnje tudi na elektronskem ozadju, če hočete!). Knjižnice so (kot so ugotavljali že mnogi pred menoj) raj – za vse željne novih spoznanj, odkrivanj, iskanj in znanj. Bolj ali manj domačni prostori, ki hranijo in ponujajo dostop/ključ do znanja, domišljijskih potovanj, zorenj, rojevajočih vprašanj in vedno novih odgovorov.
Obožujem knjige – vonj, ki se jih drži, vse male madeže, ki kažejo, skozi koliko rok so že šle, podobe, ki jih rojevajo v moji glavi, želje in skomine, ki jih budijo ter tisti skoraj erotični občutek zadovoljstva, ko zaprem zadnjo stran odličnega branja in hrepenim po “še”. Obožujem knjižnice. Predvsem mojo knjižnico – njeno domačnost, toplino, znanost in možnosti, ki jih nudi, odpira in daje. Brez knjig, ki sem jih že prebrala, ne bi bila takšna, kakršna sem. Brez hrepenenja po branju, ki me še čaka, ne bi bila to, kar sem. Verjamem, da še marsikdo drug ne!
Zato je nepozabno zadovoljivo dejstvo, da v moji knjižnici tu in tam opazim strastnega bralca, ki sedi v udobnem fotelju, zatopljen v navdušujoče čtivo, sproščeno kimajoč, obut samo v copate!
Hvala!
Katra Hribar Frol, mag., direktorica
